 |
| Tekst in slika: Tina g |
Po precej burnem dogajanju pijem pivo. A tokrat je pivo v pločevinki in ne v stekleni embalaži in pivo nima oznake »Eko«. Gre za cenen izdelek v eni izmed akcijskih ponudb vele trgovin. Deklaracija v jezikih »PL, HU,CZ,SK,BG,RO,SI,HR« Sprašujem se, zakaj moramo najmanj 8 nacij tega sveta piti enako vrsto piva.
»Zato, draga moja, ker si vpeta v globalni svet ali natančneje v sodobno prehransko verigo,«, mi je prišepnjen odgovor.
To mi je po eni strani všeč. Ko sem se pred dnevom po obiranju fig oglasila v Ajdovščini, sem zavila še v Špar. Vedela sem kaj lahko pričakujem od trgovine in po kaj sem prišla. Ker sem si zaželela sadni sok in ker večinoma kupujem le eko izdelke, sem poiskala že znan okus Natur Pura. Ni presenečenj, kjer koli ga lahko dobim ali ni to dosežek sodobne civilizacije? Kot da sok potuje z mano, kjer koli sem že, ponujajo mi enakega. Glas mi pravi:« Draga moja, ali se ne nahajaš v zelo rodni Vipavski dolini, ki je znana po sadju in grozdju?«
»Ja, ampak glej kakšen odgovor sem dobila na vprašanje o mojem pivu, ki ga pijem.« Pravijo, da bo »globalna« pivovarna prodajala svoj izdelek kjerkoli, če je kalkulacija pozitivna. In ta stroškovni-logistični doseg prodaje je okoli 600 km. Možne so tudi večje razdalje, če je pivo poceni ali da gre za ogromne količine. Poleg tega, pazi!, eno tretjino cene (brez da gledamo okoljski odtis embalaže) ki sem jo plačala, pade le na aluminij, torej na samo embalažo, ostalo pade še na prevoz, zaslužiti še morajo posredniki, trgovci,…. Torej, koliko stane vsebina, ki jo ravnokar pijem? Koliko ljudi je rokovalo mojo piksno, da je prišla do mene? Kako dolgo se je zadrževala v zaprašenih skladiščih, preden je dosegla nedolžni blišč polic trgovin? In zadnje vprašanje, zakaj te to muči, kje je problem?
Ja, ne znam točno definirat kje je problem. Nekateri pravijo, da je boljše tako, kot da bi vsi postali pivovarji, kmetje in v mukah molzli svojo kravo in ob zorah pekli svoj vsakdanji kruh. Ja, v bistvu ne poznam odgovora, zakaj nekateri še vztrajamo pri idealih. Ali so to sploh ideali ali samo boj za skrajno občutljiva etična vprašanja.
Čez pa dni je v Ljubljani Eko praznik. Živelo eko, živelo lokalno, živelo sezonsko! Samo zadovoljna krava daje dovolj dobro mleko za naše telo! A globalna prehranska veriga govori drugače in ima svoje pote, svoje kalkulacije, svoje prijeme, ki ljudem največkrat niso v ponos.
Tu in tam posledice globalne prehranske verige beremo v časopisu: »V Kalabriji afriški delavci pobirajo pomaranče brez osebnih pravic, Na črno zaposleni črni sužnji, Grdi tretma s prodajalkami v Lidl trgovinah, Land grabing ali kako si bogate države prisvajajo ozemlje tretjega sveta,.. « In prhnemo, pa kaj, sami so si krivi in vestno pozabimo na to, ko kupujemo pomarančni sok iz Italije in naše življenje gre po ustaljenih poteh. Saj tukaj je vse v redu, imam dobro službo, dobro jem, hodim na kafetke – pa kaj me sedaj moriš s tem ali ne vidiš, da se ukvarjam s pomembnejšimi rečmi?
»A res, s čim pa,« ne odneha.. In ti mu nazaj zabičaš, lej, jaz sem programer, vseeno mi je, če pijem zate to neetično pivo, vseeno mi je, če pijem v Vipavski dolini sok iz Italije in če si ne pečem svoj kruh! Ali razumeš – VSEENO MI JE! DAJ MI ŽE ENKRAT MIR. Če ne sklenem tega posla, sem brez dela ali z drugimi besedami, ne bom mogel nahraniti niti svoje družine!
»Ooooo«, reče sedaj nadvse zadovoljen, « pa kaj ti jaz vse skoz govorim. "Zate imam opravilo, ki ti vzame največ pol dneva časa, a od njega boš lahko imel koristi vse življenje in boš neodvisen od svojih poslov, pa če ti uspejo ali ne."
"Kakšno pa?"
"Posadi si par dreves!"
"A???"
»Boš videl, še zadovoljen boš, vedel boš, da ni bil nobeden izkoriščen zaradi tega, da lahko sedaj uživaš ob čisto svojem soku. Res ne vem od kod vam to, da so ta opravila mučna, nekoč je ljudi to razveseljevalo, sedaj pa …«
»Hmmm, tudi pivo je čisto enostavno narediti, samo lotiti se je potrebno ….,« doda še zadnji napotek brez možnosti zagovora.
Ni komentarjev:
Objavite komentar