Je eko boljše?

Nekatere inštitucije in tudi predstavniki Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano nas stalno preprečujejo, da med konvencionalno in ekološko hrano ni bistvenih razlik in da je izbira med ekološkimi živili in konvencionalno hrano le stvar potrošniške izbire, osebnega prepričanja ali zavestne izbire alternativnega stila življenja. A vendar prihajajo iz raznih ekoloških kmetijskih inštitutov znanstveni izsledki novih spoznanj in nakazujejo, da je med njimi ogromna razlika, ki se kaže predvsem v hranilni vrednosti prehranskih produktov.

Po našem mnenju je ekološka hrana bolj zdrava od konvencionalne. Če gremo preko oceana v Ameriko, Amerika trpi zaradi biološkega uničenja, prav tako pa prebivalstvo trpi zaradi bolezni srca in ožilja, kar kot pravijo sami, je njihov državni sovražnik številka ena. In očitno je še nekaj – kakovost zemlje je odločujoč dejavnik za zdravstveno stanje ljudi. Ljudska modrost in zdravo sklepanje nas pripeljeta do logičnega razmišljanja; ko zboli zemlja, zbolijo tudi rastline, nato živali in nazadnje zboli še človek. Logičen zaključek sledi (zaenkrat še predpostavimo, kasneje bomo dokazali), da če uporaba sintetičnih kemičnih sredstev na poljih pripelje do bolne zemlje, potem je ravno kemično kmetijstvo krivo za bolezen ljudi. Statistika in spoznavanje družbenih pojavov tudi nakazuje naslednji prepoznaven vzorec »kjer koli se je razpaslo kemično kmetovanje, tam so ljudje bolj bolni.«

Žalostno je, da uradna znanost še vedno dvomi v trditev, da kakovost zemlje, ki se meri v njeni živosti, ima vpliv na hranilno vrednost rastlin in zanika oziroma podcenjuje vpliv okoliških rastlin na vsebnost elementov v opazovani rastlini. Če bi to priznala, potem kot prvo ne bi kmetijski strokovnjaki priporočali enostransko gnojenje s posameznim elementom, ki na rastline deluje s podobnim učinkom kot ga imajo droge na naš organizem in kot drugo svetovalna služba ne bi priporočala in promovirala monokulturnega kmetovanja, temveč bi vzpodbujala polikuturne sisteme kmetovanja.

Neka raziskava je pokazala, da je v ekološki zelenjavi in sadju bilo najdenih več kot 40 % antioksidantov kot v zelenjavi in sadju konvencionalne pridelave. S katerimi vplivi bi lahko obrazložili takšno odstopanje v prid ekološkemu načinu kmetovanju? Učbeniki nas poučijo, da rastline izdelujejo ogljikove hidrate iz zraka, dežja in sončne svetlobe. Toda dodajajo, da preden lahko življenjski procesi pretvorijo te ogljikove hidrate v aminokisline in beljakovine, morajo rastline dobiti pomoč od zemlje. Ker so rastline v poskusu imele enake pogoje (svetloba, voda), potem ostane le še zemlja kot ključni dejavnik. Preden gremo v podrobnosti, pa le v vednost, da so se tudi naši predniki zavedali dejstva, da je namreč prah same zemlje tisti, ki dokončno odloča o vitalnosti in zdravju. In kako vitalne in zdrave so paprike, ki so bile vzgojene na mineralni volni v katero so napeljane cevke z natančno odmerjenimi hranili. Škoda, da ne razpolagamo s podatki o tem, koliko antioksidantov vsebujejo tako vzgojene paprike?

Vpliv zemlje na hranilno vrednost živil

Inšpekcijski ogled v prejšnjem stoletju v osrednjem zahodu Amerike je razkril, da umetno dušikovo gnojilo lahko povzroči oziroma lahko zavre pretvarjanje karotena v vitamin A pri koruzi. Še več, ko so pregledovali živinska krmila, ki so bila pridelava po konvencionalnih metodah, so bili presenečeni, ker so ugotovili primanjkljaj tudi vitamina D in E. Seveda se takoj vzpostavi tudi pozitivna korelacija med dušikovimi gnojili in stopnjo vsebnosti nitrata v rastlinah. Več kot je polje gnojeno z mineralnimi dušikovimi gnojili, več nitrata vsebujejo rastline. Nitrati pa so znani po tem, da se spremenijo v naravnem okolju človeškega želodca v nitrozamine, ki so dokazane karcinogene snovi.

Zanimiv pa je podatek, da dokazi tudi kažejo na to, da se v prisotnosti umetnega dušika zaustavi naravna vezava dušika iz zraka s pomočjo bakterij v zemlji (Azotobacter, Azospirillum in Rhizobium), ki so sicer zaslužne za proizvodnjo okoli 25 dušika na hektar vsako leto, kot navajajo agronomske knjige. Na ekoloških tleh je torej sigurno prisoten ta naravni proces, medtem ko je lahko na konvencionalnih tleh ta naravna transofrmacija močno ovirana ali celo eliminirana.

Različni poskusi so tudi pokazali statistično značilne razlike v vsebnosti višje vrednosti nekaterih koristnih mineralov kot sta železo in cink v ekološkem sadju in zelenjavi. Tudi pri ekološkem mleku od krav, ki so se prosto pasle, so zaznali višjo koncentracijo antioksidantov (kar za okoli 90 % višjo od konvencionalnega), prav tako pa tudi povišano vsebnost omega 3-maščobnih kislin s kratko verigo, ki so po prepričanju raziskovalnega inštituta prehransko koristna.

Tudi sintetična uporaba kalijevega karbonata je pri krmnih rastlinah povzročila porast kalijevega karbonata v rastlinskih tkivih,a hkrati markantno zmanjšala količino drugih vsrkanih elementov, kot je magnezij. S tem je že pred nekaj desetletji bilo dokazano, da se gnojenje, ki sloni na umetnih gnojilih sestavljena predvsem iz dušika, fosfatov, kalijevega karbonata (NPK gnojila), skupaj s kalcijevim oksidom ali apnom pozna tudi na hranilni vrednosti pridelanega.

Profesor Carlo Leifert je prepričan, da so razlike očitne in da ekološka živila pomagajo pri povečanju hranilne vrednosti predvsem pri ljudeh, ki ne jedo po priporočilih zdravstvenih organizacij, da se naj prehranjujemo vsaj 5-krat na dan. »Če imamo pri organskih živil vsaj za 20-krat povečano vsebnost antioksidantov, potem je najbrž dovolj, če se prehranjujemo le 4-krat na dan in bo še tudi dovolj zdravo,« dodaja. Vsaj tako velike so namreč razlike.

Je kemično tretirana zemlja lahko živa in kakovostna?

Zemlja ni neaktivna, statična snov, ravno obratno. Pod površino mrgoli ogromno nešteto organizmov. V pesti žive zemlje jih je kar v rangu števila ljudi, ki bivamo na obli modro zelenega planeta. Aristotel jih je poimenoval kot »črevesje zemlje« In kako kemično kmetijstvo varuje to »črevesje zemlje«? Še pomnite kmetje, da ko ste včasih še orali z voli in biki, da so na sveže odgrnjeno brazdo priletele ptice, saj je bilo za njih na pravkar obrnjeni zemlji hrane na pretek. In koliko ptic še prileti, ko traktor zaorje v ledino danes? Nobena! In zakaj ne? V prsti zanje ni več hrane. Nazorni dokaz kaj dela kemično kmetijstvo zemlji.

Poskus s slivami ali kaj se pokaže če obe vrsti živil merimo z električnim uporom?

Ekološka živila imajo tudi prednost pri ugotavljanju vsebnosti suhe snovi. S poskusom na slivah so prišli do zaključka, da sta bili beri izenačeni, ko so le-te posušili, seveda. Pa še več sladkorja so vsebovale. Konvencionalna hrana praviloma zaradi pretiranega namakanja in zaradi industrijskih gnojil pridobivajo donosnost bolj ali manj le zaradi večje vsebnosti vode. Če predpostavimo, da je živilo bolj zdravo, čim manj vode vsebuje, potem to živilo ima velik električni upor. Na tem preizkusu se je kot najslabša hrana pokazala tista, ki je bila pridelana na konvencionalen način skupaj s tisto, ki je rastla brez zemlje, s pomočjo hidroponike.

Kakovostnejše je živilo brez vsebnosti nezaželenih snovi v hrani

Ekološka hrana je drastično manj ali sploh ni kontaminirana z ostanki pesticidov, v konvencionalnih živil pa je to pogost pojav. Glede na prepričanje Rodale Institut, ki so izvedli 30-letni trajajoč poskus z ekološkim kmetovanjem, lahko ostanki pesticidov v hrani predstavljajo signifikantno tveganje za naše zdravje. V Ameriki najdemo za okoli 75 % več ostankov pesticidov v konvencionalni hrani kot v ekološki in trend je k čedalje večjemu razlikovanju med obema vrstoma živil. Ameriški otroci, ki jedo konvencionalno hrano so za okoli 8-krat bolj izpostavljeni organofosfornim pesticidom v primerjavi z otroki, kateri starši posegajo po ekoloških. Rodale Institut nas še opozori, da je stanje lahko še slabše v državah, ki imajo slabše uveljavljanje regulative. V svetovnem dokumentu o oceni kmetijstva iz leta 2008 (IAASTD 2008), kjer je sodelovalo okoli 400 znanstvenikov, nas tudi opozorijo na perečo svetovno problematiko v zvezi z neposredno izpostavljenostjo kmetov s tako imenovanimi sredstvi za »zaščito rastlin«. Po njihovi oceni jih trpi zaradi zastrupitve okoli od 1 do 5 milijon kmetov in najmanj 20.000 ljudi na leto utrpi poškodbe zaradi neposrednega stika z njimi, večinoma so to kmetje iz dežel v razvoju.

Amerika je zaradi posledic ostankov pesticidov v hrani obremenjena za okoli 12 milijard dolarjev, ki jih porabi letno za zdravljenje in za blaženje okoljske škode (Pimentet in sod., 2005), a kljub temu je še to zelo majhna škoda v primerjavi z izgubljanjem rodovitne prsti.


V Sloveniji nas s podatki o vsebnosti ostankov pesticidov v hrani seznanjajo tri inštitucije in sicer Inštitut za varovanje zdravja republike Slovenije v Ljubljani in Zavod za zdravstveno varstvo v Mariboru ter Kmetijski inštitut Slovenije iz Ljubljane. Zadnji razpoložljivi podatki so iz leta 2007 in za potrošnika, ki izdatno uživa konvencionalno sadje in zelenjavo dokaj pretresljivi. Več kot pri polovici vzorcev je ostanke pesticidov vsebovalo pri: breskvah, nektarinah, grozdju (95 %!), hruškah, jabolkih (82 %), cvetači (91 %), jagodah, paradižniku. Pri grozdju je bilo kar pri 35 % vzorcih prekoračena zgornja dovoljena meja ostankov fitofarmacevtskih sredstev. Kakšne so dolgotrajne posledice izpostavljenosti ostankov pesticidov v konvencionalni hrani nihče ne ve ali bolje rečeno nihče noče vedeti. Škoda tudi, da vse tri inštitucije ne izvajajo monitoringa ostankov pesticidov pri ekoloških živilih in nam s tem onemogočajo reprezentativne primerjave med konvencionalnimi in ekološkimi živili. 

Pri ekoloških živil je načeloma prepovedana uporaba vseh sintetičnih fitofarmacevtskih škropiv, vendar pa se zna zgoditi, da zaradi onesnaženosti prsti, zraka ali zaradi povšnega transporta, skladiščenja in pakiranja pride do nezaželene kontaminacije. Evropski analize dokazujejo, da so ekološka živila v resnici minimalno ali nič kontaminirana z ostanki pesticidov.

Živila brez gensko spremenjenih sestavin

Inštitut za odgovorno znanost (Intitute of Responsible Technology) nas že nekaj let opozarja na prikrite nevarnosti dolgotrajnega uživanja gensko spremenjene hrane kot so: alergije, astma, debelost, diabetes, črevesne težave in neplodnost. Po njihovem prepričanju je po letu 1996, ki so za komercialne namene pričeli z gojenjem gensko spremenjene soje, koruze, oljne repice, bombaža, glavni osumljenec za razmah kroničnih bolezni, ko osebe trpijo za tremi ali več kroničnimi bolezni, ravno uporaba genske tehnologije v človeški prehrani.S pomočjo genske tehnologije proizveden rastni hormon od Monsanta (BST ali BGH), goveji somatotropin, ki ga sicer v manjših količinah govedo samo proizvaja, v Ameriki prisilijo krave, da proizvedejo več mleka. A tudi ta sintetični hormon nosi velike pasti pri uživalcih konvencionalnega mleka. Nikakor se ne moremo strinjati s proizvajalčevim jamstvom podjetja Monsanto, da ni nobenih signifikantnih razlik med mlekom, katerim so kravam dodajali ta sporni hormon in med mlekom, ko kravam niso dodajali tega prehranskega dodatka.(...)

Ravno ko smo pri varnosti uživanja gensko spremenjene hrane, je znanstvena struja močno razklana, zato ne bom več naprej drezali v osje gnezdo. Kakorkoli, če ne zaupamo genski tehnologiji v hrani in če uživamo ekološka živila, v katerih ni dovoljena genska tehnologija (oziroma dopušča stopnjo 95 % kontaminacije sestavin in gre za nenamerno in tehnološko neizogibno) potem smo lahko za silo pomirjeni. V Sloveniji imamo odlično nadstandardno ekološko znamko Biodar, kjer morajo živila po standardu interesnega združenja Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije biti čista, brez kontaminacij genske tehnologije.



Vir: Rodale Institute - Inštitut za raziskovanje ekološkega kmetovanja že od leta 1947