V globalnem svetu postaja stalnica, da na naše krožnike pridejo na primer češnje iz Čila, črni ribez iz Mehike, česen iz Peruja in brokoli iz Kenije; takšna je bila slika o poreklu sadja in zelenjave na policah velemarketov v Veliki Britaniji v času Božiča. V času, ko so klimatske spremembe uvrščene v sam vrh političnega dnevnega reda po vsem svetu, so tudi emisije toplogrednih plinov povezane s proizvodnjo hrane in transportom čedalje bolj pod drobnogledom natančnejših analiz. Postavlja se vprašanje – je etično in okoljsko sprejemljivo, da je potrošnikom ponujeno sveže sadje in zelenjava skozi vso leto, tudi tista, ki je prepotovana tisoče kilometrov?
Debata o tem ali je bolj ekološko, če kupimo paradižnik lokalnega izvora izven sezone vzgojenega v rastlinjaku ali onega, ki je bil pripeljan iz Afrike ali iz Centralne ali Južne Amerike, je precej bolj zapletena in kompleksna kot se zdi na prvi pogled. Dejstvo pa je, da se je v zadnjih dvajsetih letih uvoz hrane močno razmahnil; tako je bilo leta 1988 v Veliki Britaniji več kot dve tretjine konzumirane hrane pridelane doma, slabih dvajset let kasneje pa le še malo več kot polovica. Zelo vprašljiv je tudi prevoz hrane z letali, saj so le-ti močni krivci za povečanje vsebnosti CO2 v ozračju, kljub temu, da na primer letalski prevoz v Veliki Britaniji predstavlja le odstotni delež uvožene hrane. V ekoloških krogih je znan problem o ekoloških »flying bananas«, ki so k nam prispela z letali, saj naj bi se ekološka živila zavzemala za manjši CO2 odtis, zaradi spornega letalskega prevoza pa pridobijo nepotrebni dodatni negativni pribitek pri obremenevanju okolja.
Ali ste vedeli, da je prehranski sistem odgovoren za izpust okoli 1/3 emisij toplogrednega plina na globalni ravni?
Hrana od dalečTermin »hrana od daleč« se nanaša na razdaljo, ki jo hrana prepotuje preden doseže končnega potrošnika ali kupca ali krajše to je razdalja od kmeta do krožnika. Novejše raziskave dokazujejo, da zaradi drugačnega sloga življenja se je v zadnjih petdesetih letih ta razdalja močno povečala. V Ameriki se ocenjuje, da povprečno predelana hrana prepotuje kar okoli 2.000 km, sveža pa okoli 2.400 km., preden doseže potrošnika. Američani so celo izdelali formulo s pomočjo katere lahko ocenimo kalkulacijo prepotovanih kilometrov. Potrebno pa se je tudi zavedati, da je okoli 80 % energije pri proizvodnji hrane porabljene za predelavo, pakiranje, transport, za skladiščenje in za pripravo hrane.
Termin »Food miles « ali "hrana od daleč" je bil prvič vpeljan v devetdesetih letih od dr. Tima Langa, ki je bil profesor prehranske politike na Univerzi v Londonu in izraz je kmalu postal splošno uveljavljen, saj odlično prispeva k razumevanju prehranskega C02 odtisa.
Največji delež ogljikovega dioksida v ozračje prispeva hrana, ki je na naše police prispela z letalskim prevozom. Večinoma je nanj vezana sveža zelenjava in sadje in v primerjavi z ladijskim transportom prispeva za okoli 177-krat več emisij toplogrednih plinov. Po podatkih Defre se prevoz hrane z letali močno povečuje, kar še dodatno otežuje nacionalno paradigmo trajnostnega razvoja družbe. V nekaterih trgovskih centrih v Veliki Britaniji so ravno zaradi zaskrbljenostjo nad ogljikovimi emisijami začeli na sveža živila lepiti nalepke, ki potrošnike opozarjajo na letalski transport.
Da bi podpirali okolju prijazno hrano brez da bi dodatno poslabšali ranljivi ekonomski razvoj tretjega sveta, se je britanska organizacija Siol Association odločila, da bo od letošnjega leta pri letalskem tovoru z ekološkimi živili upoštevala etične trgovske standarde. Naj še dodamo, da večino sadja iz pravične trgovine (Fairtrade) kot je ananas, banane in mango, v Evropo prispe po morju.
Tovorni transport hrane po cestah je odgovoren še za dodatno gnečo in zastoje na cestah. Supermarketi imajo ponavadi organizirani nacionalni distribucijski sistem kar ima za posledico, da tudi hrana, ki je bila vzgojena v bližini supermarketa potuje najprej v centralno skladišče in šele nato doseže prodajne police. Ocenjuje se, da je v Veliki Britaniji tovorni promet odgovoren za četrtino izpustov CO2. Ne smemo pa tudi zanemariti čedalje pogostejšega trenda naraščanja obiskov supermarketov z osebnimi avtomobili. Vožnja z avtomobili za dostavo hrane še dodatno obremenjuje ozračje s toplogrednimi plini.
Lokalno kmetovanje podaja roko biotski raznovrstnosti in tradiciji
Ob podatku, da na vsakih 20 minut izgine ena kmetija, lahko trdimo da je tradicionalno kmetijstvo močno ogroženo. Ob tem izgubljamo tako avtohtone pasme kot tudi genski material rastlin naših prednikov. V naših krajih so lokalne kmetice iz leta v leto ohranjale okoli 900 varietet in sort fižola, danes pa nam tržno usmerjene semenarske hiše ponujajo največ deset sort. Glede na podatke in oceno Organizacije za hrano in kmetijstvo (FAO), nam je v zadnjem stoletju uspelo izgubiti že 75 % avtohtonega genetskega materiala, ki smo ga sicer uporabljali v agro-kulturi. Tradicionalno kmetijstvo upošteva lokalne posebnosti in kmetje so še zadnji varuhi preostanka genske zapuščine. Nekdo je dejal, da podeželje brez kmetov nima prihodnosti in da moramo potrošniki podatki roko lokalnim kmetom in jim dati priložnost, da nas nahranijo s kakovostnimi živili.
Je doma vzgojeno vedno boljše?
Lokalno je seveda vedno boljše, razen v redkih izjemah. Tudi poskus, da bi prevarali klimatske danosti z vzgojo zelenjave in sadja izven sezone, je prispevek k globalnim klimatskim spremembam. Tako je na primer Defra, Britanska vladna organizacija za okolje in kmetijstvo, že pred štirim leti objavila stališče, da je energijsko učinkovitejše uvoziti paradižnike iz Španije s tovornim prometom kot jih doma gojiti v ogrevanih rastlinjakih. Prav tako vzgoja solate v Veliki Britaniji izven sezone je manj ugodnejša kot uvoz španske solate. Seveda pa se postavlja vprašanje – ali je res potrebno pozimi jesti letno solato, ko pa pri nas v neogrevanih rastlinjakih in plastinjakih odlično uspeva motovilec, na primer. Na Lincolnovi univerzi v Novi Zelandiji so mnenja, da z uporabo obnovljivih virov in z zmanjšanim gnojenjem so njihovi izdelki energijsko učinkovitejši tudi ko prištejemo pribitek energije za transport v Britanijo. Znana je tudi potrošniška dilema o tem ali je boljše kupiti lokalno jabolko iz konvencionalne pridelave ali ekološko uvoženo jabolko iz druge celine?
Lokalno prehranjevanje kot odlično sredstvo za boj proti podnebnimi spremembami
Način in prehranske navade imajo ogromen vpliv na ekološko stanje našega planeta. Z izbiro živil, ki so na dnu prehranjevalne verige in ki imajo lokalno in ekološko poreklo lahko odlično blažimo globalno segrevanje, prav tako pa vplivamo na zmanjšano onesnaženost ozračja, izognemu se toksičnim pesticidom, ne smemo pa tudi zanemariti, da z lokalnim nakupom podpremo tamkajšnje kmete. V zameno uživamo ob vedno svežimi, okusnimi živili. Če kupujemo lokalne proizvode potem v ozračje zaradi transporta skoraj ni dodatnih izpustov toplogrednih plinov. Če je ta proizvod še ekološki, potem smo zmanjšali ogljikovo stopinjo še za dodatnih 2 do 4- krat v primerjavi s konvencionalnim kmetovanjem.
Prehranska ogljikova stopinja
Različni sistemi kmetovanja zahtevajo različno količino energije. Izračunavanje ogljikovega odtisa od vil do krožnika je sila zabavno početje, če seveda imamo na razpolago vhodne podatke. Upoštevati je potreben ves življenjski cikel nekega izdelka od pridelave, pakiranja in razpečevanja. Pridelava mesa je energijsko najbolj potratno od vseh drugih vrst živil in zahteva tudi največjo količino vode (okoli 2.400 litrov za 150 gramov mesa v hamburgerju v primerjavi s 13 litrov vode za 70 gramov paradižnika v njem). Pri velikih čredah goveda je potrebno tudi upoštevati izločen metan, ki močno vpliva na globalno segrevanje planeta. Prispevek živine daje več toplogrednih plinov kot transport in tudi to je potrebno upoštevati pri trajnostnem prehranjevanju, zato je omejevanje mesa na nekajkrat na teden nujen ukrep. Tudi hlajenje in zamrzovanje živil lahko v smislu ogljikovega odtisa prevlada nad prepotovanimi prehranskimi kilometri.
Socialni vidiki in etična komponenta lokalnega prehranjevanja
Z nakupom lokalnih izdelkov kot potrošniki neposredno podpremo kmeta in ga s tem nagradimo za vložen trud. Prizadevajmo si za čimbolj neposredni stik s kmetom s čim manj posrednikov, saj bodo na takšen način tudi ekološka živila za nas cenovno ugodnejša. Kmet bo pravično poplačan za svoj trud, potrošniki bomo neposredno spoznali pridelovalca in njegovo kmetijo, s tem pa se vzpostavijo tudi pristnejši osebni stiki med pridelovalci in potrošniki. Tako bomo prav mi, potrošniki odigrali pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskega podeželja. Pa tudi celotna družba bo postala bolj solidarna, avtentična in pristna.
V Britaniji že nekaj let s kampanjo »Carbon Trust« želijo vzpodbuditi nizko ogljikovo ekonomijo, ki se odraža v razvijanju in promociji tehnologije zmanjšati ogljikovo stopinjo. Pred dvema letoma so se lotili pilotnega projekta z označevanjem živil z ogljikovim odtisom (Carbon labelling). Označevanje bazira na eksperimentalni metodologiji, ki so jo razvijali 18 mesecev. Za ogljikovo označevanje in njihovo shemo se je že takrat zanimalo precej podjetij, predvsem v želji, da bi zmanjšali ogljikove izpuste, prav tako pa želijo z označevanjem potrošnike opozarjati, da mislijo resno s politiko zmanjševanja ogljikovega odtisa. Dodajajo, da vsako podjetje nosi odgovornost do okolja in ni opravičila, če ne poiščejo poti, ki so okolju prijaznejša.
Ker se svetovne vlade zavzemajo za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov za okoli 60 % do leta 2050, je ena izmed poti do uresničevanja zastavljenega cilja tudi označevanje živil, tekstila in ostalih produktov s tako imenovanimi ogljikovimi stopinjami. V kalkulacijo je vštet celotni življenjski cikel nekega proizvoda od proizvodnje ali pridelave, pakiranje, transport, uporaba in reciklaža oziroma obremenitev izdelka na okolje po uporabi. Všteti so vse toplogredni plini preračunani na skupni ekvivalent CO2.
Označevanje izdelkov z ogljikovo stopinjo poteka po standardu PAS 2050, ki ga je razvijala britanska organizacija Carbon Trust, skupaj v sodelovanju z DEFRO, BSI in ostalimi nevladnimi organizacijami. Z omenjeno uporabo označevanja želijo potrošnike seznaniti o potrošniških posledicah in jim zagotoviti primerjalne podatke različnih izdelkov znotraj izbrane kategorije za najbolj zeleno rešitev.
