Dnevnik: Na kmetijo po košarico zelenjave

sreda, 13.04.2011  Tekst: Vesna Levičnik

Vir: www.dnevnik.si

Če želite, se lahko s katerim od kmetov dogovorite, da vam bo vsak teden, vso prihajajočo sezono, pripravljal zabojčke sveže zelenjave. Ko se bo vaša rezervirana ekozelenjava »nasončila« do zrelega, boste prišli ponjo in si hkrati ogledali, kje in pod kakšnimi pogoji je zrasla. Domiselno idejo, ki ji pravimo partnersko kmetovanje, so lani poskusno začele izvajati tri slovenske kmetije. Ena od njih, ekološka kmetija Studen, je lani z naročili zapolnila vse svoje zmogljivosti in že končala sprejemanje rezervacij za leto 2011.

Foto: Buenos Dias 

Urbano okolje je lačno podeželja
Čeprav je partnersko kmetovanje zaradi njegove (za zdaj) majhne razširjenosti slabo poznano, so tisti, ki so ga preizkusili, navdušeni. Kot sta povedala Peter Studen in Tina Gajšek z ekološke kmetije Studen (Obrije pri Ljubljani), so bili njuni odjemalci na začetku nekoliko skeptični. Z zanimanjem so opazovali, kaj jim bodo ponudili v zabojčkih, ob koncu leta, ko je večina zelenjave pošla, pa so si želeli še. »Nebogljeno so nas gledali, češ kaj pa naj sedaj jemo. Nas boste pet mesecev pustili lačne? Iz njihovih zaskrbljenih obrazov sva sklepala, da še kako potrebujemo enostavne, neposredne prehranske sisteme in da je urbano okolje lačno podeželja,« sta povedala.

Mimo sodobne prehranske verige
Nakup zelenjave v supermarketih poteka bolj ali manj avtomatizirano. Vse leto so nam na voljo paradižnik, kumarice in zelena krhkolistna solata, tudi sadje, ki prihaja ne le čez mejo, ampak tudi z drugih celin. Na kmetiji junija vsekakor še ne boste dobili paradižnika, zato sta tam naročilo in nakup toliko bolj premišljena. Ljudje, ki se vključijo v partnersko kmetovanje, po večini nimajo vrta in so po navadi bolj ozaveščeni prebivalci mest, ki se želijo prehranjevati sezonsko in lokalno. Sogovornika si želita, da bi se še več ljudi zavedalo, od kod in predvsem na kakšen način ter v kakšnih razmerah je rasla njihova hrana. »Odkar so bili predvajani dokumentarni filmi, kot je prehrambna srhljivka Nikolausa Geyrhalterja Kruh naš vsakdanji ali film Erwina Wagenhoferja Mi hranimo svet, ljudje večkrat vprašajo, ali je bil njihov paradižnik res podvržen takšnemu 'tretmaju', kot smo ga videli v filmu, in ali je bila tudi njihova hrana povod za vse mogoče kršitve, izsiljevanja in izkoriščanja poceni delovne sile. Naši potrošniki, čeprav nekateri morda nezavedno, z lokalnimi nakupi ne podprejo le bližnjega kmeta, ampak tudi pozitivno vplivajo na družbene razmere, saj zaobidejo sodobno prehransko verigo, ki dolgoročno ne prinaša nič dobrega,« sta prepričana sogovornika.

Pa kaj, če je kumarica manjša
Partnerski kmetovalci niso omejeni s standardizacijo zelenjave – pri njih tako ni pomembno, kako dolga mora biti kumarica in ali je morda skrivenčena. Pa tudi odjemalci čedalje bolj cenimo okus in ne le na primer velikost zelenjave, ki je bila občutno pregnojena. Njihova zelenjava je navadno tudi ekološko pridelana. Partnersko kmetovanje sicer ni sinonim za ekološko kmetijstvo, potrošniki bi se težko strinjali na primer s pridelavo 15-krat škropljenega zelja, vendar se, kot poudarjata Studen in Gajškova, sodobni kmetovalci zavedajo, da mora biti njihov pridelek ne le varen, ampak tudi zdrav.

Brez plastičnih vrečk
Prednostim za potrošnike se pridružuje vrsta prednosti za kmete, ponudnike partnerskega kmetovanja. Ti sezono lažje načrtujejo, saj približno vedo, koliko sadik morajo posaditi. »Sadimo za znane kupce, zato težav s prodajo ni,« sta povedala sogovornika. Partnerski kmetovalci se lahko tudi hitro prilagodijo željam in potrebam potrošnikov, in ker niso vezani na hektarske donose, lahko sadijo tudi manj produktivne sorte. Kot prednost se izpostavlja še okoljski vidik, saj se s tem načinom prodaje občutno zmanjša količina embalaže. »Pri nas ne dajemo vsake posamezne vrste zelenjave v posebno vrečico, zelenjava je v 'razsutem' stanju v lesenih zabojčkih, le za najnujnejše uporabimo vrečice. Lansko leto smo uporabljali navadne plastične vrečke, letos imamo namen kupiti razgradljive škrobnate, ki pa so žal šestkrat dražje,« sta povedala partnerska kmetovalca.

Kmet na blogu sporoča, kaj se dogaja z zelenjavo
In kaj najpogosteje pospravita v zabojček? »Posebnih želja navadno ni, ljudje nama prepustijo, da sama opraviva izbor. Je pa lansko leto kronično primanjkovalo paradižnikov in jajčevcev. Glede na pripravljeno število sadik paradižnika za letošnjo sezono bi se morali z njimi obmetavati,« sta se pošalila sogovornika. Partnerske kmetije naročila sprejemajo večinoma prek elektronske pošte in telefona. »Letos bo v naši skupini okoli 75 ljudi in tako komunikacija najlažje in najhitreje steče. Sicer pa tedenske ponudbe redno objavljamo na našem blogu, prek spleta ljudem sporočamo, kaj se dogaja z njihovo zelenjavo, fotografiramo kakšen utrinek z njive in jim svetujemo z recepti,« je način obveščanja predstavila Tina Gajšek.

Nič dražje kot na konvencionalni tržnici
Cena zabojčka je odvisna od njegove velikosti. Fiksni zabojčki, to so zabojčki, v katerih potrošnik prepusti vsebino kmetu, na kmetiji Studen stanejo 8, 12 ali 16 evrov. Obstaja tudi možnost proste izbire – sami izberemo, kaj želimo v zabojčkih. Pri teh je najmanjša tedenska vrednost 10 evrov. Referenčna točka za oblikovanje cen je bila sogovornikoma ljubljanska ekološka tržnica, katere cene sta znižala za 30 odstotkov. Po pregledu sta ugotovila, da sta primerljiva z ljubljansko konvencionalno tržnico.

Samooskrba s hrano s pomočjo spletne tržnice
Ne toliko kot nadomestek, bolj kot dopolnilo prodaji na tržnici je pred leti nastala tudi spletna tržnica www.mojatrznica.si, s katero je Andrej Dorrer primarno želel pomagati slovenskim ekološkim kmetom in posledično ljudem, ki so zaman iskali lokalno ekološko ponudbo sadja in zelenjave. »Moje osebno vodilo je lokalna samooskrba s hrano, vizija pa dolgoročno poslovanje, ki sloni na poštenosti in zaupanju tako do kmetov, ki nas oskrbujejo s prvovrstnimi pridelki, kot do potrošnikov, ki pričakujejo visoko kakovost naše ponudbe,« je povedal Dorrer. Misija njegove spletne tržnice je, da se slovenski potrošnik končno začne spraševati, kaj kupuje, in se seznani s pozitivnimi učinki kupovanja slovenskih živilskih izdelkov ter da s kupovanjem njihovih izdelkov oblikujemo tok, ki zagotavlja delovna mesta v slovenskem kmetijstvu. »Naše osebno prepričanje je, da kupujemo in jemo čim več slovenskih pridelkov ter se le pregrešimo s kakšnim uvoženim,« je povedal Dorrer.

»Ta teden vas prosim za zabojček brez krompirja«
Dorrer skupaj s svojimi pridelovalci vsak teden sestavi drugačen zabojček ekološko pridelanega sadja in zelenjave. »V ponudbi imamo dve vrsti zabojčkov, zabojčke lokalne pridelave, v katerih sestavine zabojčka prilagajamo letnemu času, in EkoTrg zabojčke, kjer so dodani ekološki pridelki iz uvoza. Zabojček si lahko naročite vsakič znova ali pa se nanj naročite tedensko. Prav tako vam omogočamo, da odvzamete pridelek, ki ni po vašem okusu. Vse, kar morate storiti, je, da pišete na e-naslov info@mojatrznica.si, na primer: 'Ta teden vas prosim za zabojček brez krompirja.' In prejeli boste več drugih sestavin iz izbranega zabojčka v protivrednosti krompirja,« je sistem nakupovanja prek spletne trgovine na grobo razložil Dorrer in še dodal: »V povprečju naše stranke namenijo 60 evrov za sadje in zelenjavo na mesec. Najpogosteje izbirajo lokalno pridelano sadje in zelenjavo.«

»Kmetu plačamo več, ker potrebuje denar«

Sistemov partnerskega kmetovanja (angleško CSA ali Community Suppported Agriculture) je ogromno oziroma vsaj toliko, kolikor je kmetov in njihovih potrošnikov. Po svetu so bistveno bolj razširjeni, medtem ko so bile lani le tri slovenske kmetije nosilke partnerskega kmetijstva. Letos se podobni sistemi vzpostavljajo še na mariborskem koncu. Studen in Gajškova menita, da med njimi ni potrebe po usklajevanju cen zabojčkov z zelenjavo: »S tem bi bilo partnersko kmetijstvo postavljeno v toge okvirje, kar pa je v nasprotju z izvorno idejo te oblike kmetovanja.« Pri tem sta navedla zanimiv francoski primer, kjer se partnerske kmetije širijo kot požar. Tam je neki kmet svoje košarice ponujal za več denarja od sosednjega kmeta, ki je imel približno enako ponudbo. Ko so ljudje spraševali njegove odjemalce, zakaj neki plačujejo več za enako količino, so jim ti mirno odgovorili, da ima njihov kmet mlado družinico in da potrebuje več denarja, ker si ustvarja dom. »Takšna solidarnost partnerske sisteme plemeniti in na teh osnovah lahko gradimo zdravo družbo,« sta povedala sogovornika. Nekateri ponudniki partnerskega kmetovanja organizirajo tudi druženja, na primer piknike in skupinske kuharske delavnice, ter prostovoljno delo. »Pri nas (še) ni tako, toda nikoli se ne ve, kakšne potrebe se bodo čez čas pojavile med ljudmi, ki se želijo tako in drugače vrniti k naravi,« sta za konec povedala sogovornika