Ekološko kmetovanje postaja vse bolj popularno tudi za mlade

Ja, kmetje postajamo vse bolj popularni tudi za medije. Je naša dejavnost res tako nenavadna? 

Intervju objavljen na: http://www.lifestylenatural.com

 

Zase pravi, da je punca, ki najrajši po njivah hodi bosa. Obožuje jutranjo hojo po rosi in pobiranje pridelkov ob zarji. A po slabih dveh letih, kolikor tudi živi od tega, je prišla do spoznanja, da kmetovanje ni le romantična vznesenost, temveč tudi posel. A prijeten posel, ki ga opravlja skupaj s svojim partnerjem, kjer si večji del dneva na svežem zraku in imaš opravka z živim svetom.

Med pletjem špinače, 2010   Foto: Peter S.

S partnerjem uspešno pridelujeta zelenjavo in zelišča na ekokmetiji v okolici Ljubljane, ki deluje po načelih partnerskega kmetijstva. Vajina inovativnost je bila predstavljena tudi v oddaji o zanimivih poslovnihi dejah na nacionalni televiziji. Kako komentirate, da se mladi danes vse manj odločajo za ohranjanje kmetij, in kaj je pretehtalo v vajinem primeru?Ja, res je škoda, da mladi ljudje v pridelovanju hrane ne vidijo perspektivnosti in bežijo čim dlje od zemlje. Sicer je to možno razumeti -  poklic kmet se še vedno smatra za poden družbe. Trenutno situacija je tudi takšna, da kmetje brez inovativnosti v smislu trženja težko preživi ali celo dela minus družinskem proračunu. No, dandanes ni dovolj biti samo kmet, moraš biti tudi malo menedžerja, moraš znati prisluhniti vse bolj razvajenim potrošnikom, jih animirati in jim na vsakem koraku dopovedovati, zakaj je nujno, da začno kupovati lokalne in ekološke izdelke.

Sama se nisem nikoli videla, da bi delala za štirimi stenami. Enako tudi Peter, ki bi se sicer ukvarjal z energetiko, pa je pretehtala hrana. Ocenil je namreč, da bodo ljudje v kriznih časih sicer potrebovali oboje - tako energijo kot tudi hrano, a brez hrane ne preživiš dolgo. Njegova odločitev, da bo kmetoval, je padla na izletu po Švedskem, jaz pa sem se za to odločila, ko sem spoznala tega »trčenega« mladega kmeta iz Ljubljane.

Na spletnem blogu kupce redno obveščate o vsebinah zabojčkov in ponujate zanimive recepte z (manj znanimi) pridelki. Nekateri kmetovalci danes ne uporabljajo niti računalnika, kaj šele internet. Kaj pravite na to?
To je novodobni slovenski stereotip, ki se drži tega poklica - da so kmetje nesposobni, butasti in da kaj več kot kidat gnoja in delat umazana dela, ne znajo. Če pa se pogleda malo dlje v zgodovino, pa soravno kmetje bili tisti, ki so bili spoštovani gospodje, hkrati pa največji trn v peti  vladajočim. Jemo vsi, brez izjeme, vladajoči pa so vedno bili odvisni od kmetov. In to je realnost. V času kmečkih puntov se je okoli 95 % ljudi ukvarjalo s pridelovanjem hrane, danes le še 3 %.

Poleg tega pravi kmetje obvladajo kup nekih znanj, tudi računalniških, saj v tujini večji kmetje bolj ali manj pritiskajo le še na gumbe. Brez tega ne gre več, površine se ne okopavajo več ročno, ampak vse poteka bolj ali manj avtomatizirano, prav tako se vse čim bolj optimizira. V hidroponiki ti računalniki mešajo koncentracije gnojil in te pošilja po cevkah rastlinam, obstaja kup programov, ki ti sestavljajo krmne obroke rejenih živali in podobno, če naštejem le dva primera. Potrošnik se sicer vsega tega ne zaveda , ko kupuje na primer liter mleka, a zadaj je res veliko znanja in najrazličnejših kalkuacij.

Tudi midva s Petrom si ogromno pomagava s stroji. Vznik plevelov pred kalitvijo rastlin na primer požgeva z ognjem, med žitom plevela uničiva s česalom (posebnim priključkom). Letos nama na primer ni bilo potrebno ročno pleti čebule, vse je šlo mehansko in je zelo lepa.

Če obstajajo stroji, ki ti delo znatno olajšajo, zakaj bi se mučil po nepotrebnem? Seveda ti pa kljub vsemu ostane še velikoročnega dela …

Na vašem blogu navajate, da naj bi v Sloveniji vsak dan umrlo okoli 7 kmetij. S katerimi ovirami se srečujete sami? Se vam zdi kmetijska politika Slovenije oz. Evropske unije ustrezna?

Že pred časom smo prišli do spoznanja, da skupna kmetijska politika podpira mnogo bolj nižinske velike kmetije kot male kmetije, zato smo mikro kmetje prepuščeni samim sebi in svoji iznajdljivosti.

Največja ovira za nas, male kmetije, ni več v tem, da česa ne bi znali pridelati, ampak nas moti neozaveščenost potrošnikov, ki v megamarketih iščejo le akcije, trajno nizke cene in nepoznavanje prednosti ekoloških, lokalnih živil. Če bi potrošniki zahtevali živila lokalnega porekla, šli do bližnjega kmeta, mu izrazili svoje želje, potem v naši deželi nizka samooskrba sploh ne bi bila več problem. Pa tudi mladi ljudje bi videli perspektivo in prevzeli kmetijo svojih staršev.

Kaj pomeni partnersko kmetijstvo in kaj prinaša (tako kmetovalcu kot kupcu)?

Prednosti takšnega odnosa med potrošnikom in kmetom so pravične cene, ki so sprejemljive za oba, sledljivost je 100 %, ni zapletene distribucije, porabi se manj embalaž, okoljski odtis je minimalen. Ekološko kmetijstvo tudi bolj skrbi za biotsko pestrost in poziva ljudi k odgovornejšemu ravnanju s kmetijsko zemljo.

Povpraševanje po partnerskem kmetijstvu na vaši kmetiji menda nenehno raste. Nameravate ponudbi zelenjave in zelišč dodati druge pridelke/živila?
Kot kmetija ne, mogoče bi le še trenutnemu izboru dodali nekaj sadja, ki ga vsi pogrešamo, predvsem jagodičevje, melone in lubenice. Za ostale sadne vrste bomo potrebovali nekaj več časa.

V srednjeročnem načrtu  imamo tudi sodelovanje z več kmeti oziroma ustanovitev neke vrste zadruge, kjer bi se v zabojčkih znašel na primer tudi eko med, oljčno, konopljino olje, mlečni izdelki, žita in podobno. Tako bi potrošnik bil resnično preskrbljen s celo paleto kvalitetnih lokalnih in ekoloških živil,obenem pa bi za vsak izdelek vedel, od kod je prišel, kdo je pridelovalec.

Na kmetiji nimate živali za rejo. Kakšen je vaš odnos do mesa v prehrani? Podpirate tudi t.i. »zelene ponedeljke«, ki spodbujajo k manjši porabi mesa za ohranjanje okolja in zdravja posameznikov?

Sama ne uživam mesa že več kot 10 let, sicer pa nimam nič proti, če ljudje uživajo meso, a naj bo to lokalno meso, ekstenzivne reje, in po možnosti naj živali ne bodo vsakodnevno prisiljene uživati silaže in naj bodo na prostem. Tudi moja psička Pika ima zelo rada meso, jaz pa obožujem mlečne izdelke, posebej kozje.

Kot  zelenjadarji pa smo nehote odvisni od živali oziroma njihovih iztrebkov. S Petrom kupujeva ekološki kompostirani gnoj. Nekateri fanatiki za borce živali niti tega ne dovoljujejo, a so študije pokazale, da imajo dolgoročno rastline problem, če uporabljamo le zeleno gnojenje. Predvsem se jim zmanjša sposobnost tvorbe semen.

Ajda & jaz   Foto: Darko P.

Kaj vse še radi počnete, poleg kmetovanja?

Hmmm, kmetovanje je stil življenja in vse drugo je bolj ali manj podrejeno temu. Čez sezono zmanjkuje časa še za kaj drugega. Me pa bo verjetno kakšno leto še dodatno zaposlovala obnova stare hiše, ki jo kupujeva s Petrom.

Kako se po napornem dnevu sprostite in kam se najraje odpravite na daljši oddih?

Oddih je pozimi in takrat se s Petrom odpraviva v tople kraje, sva kot lastovke. Letos sva bila v Egiptu in mislim da bo tako tudi drugo leto.

Pred leti ste sodelovali pri projektu Objemi Slovenijo. Zakaj ste se odločili za takšno »nenavadno« akcijo in kakšni so bili odzivi mimoidočih na ulici? 

Ne zdi se mi prav nič nenavadna, ampak simpatična in plemenita. Najbrž sta bila kar dva krivca, da sem v tej akciji zelo uživala: splet okoliščin in prava energija v ozračju. Odzivi ljudi z ulic so bili skoraj vsi po vrsti pozitivni: se mi zdi, da smo vsi, ki smo aktivneje sodelovali, dobili v danem trenutku točno tisto kar smo potrebovali; sosednja miza nam je po objemanju nepričakovano plačala celotno večerjo, kljub temu da nas je za mizo sedelo precej in smo tudi pojedli kar nekaj. Bilo je še polno manjših (ne)naključij, ki so ti polepšali dan.

Zdi se, da kar prekipevate od energije in idej. Kje se vidite čez 10 let?

Čez 10 let, hmmm, najbrž bom imela otroka, hiško, psička in kakšno kozo. Mogoče še osla. In imela obilo časa za planinarjenje in uživanje ob vodi. Bi se znalo zgoditi, da se bom specializirala za kakšno obrt, kot naprimer izdelovanje predmetov iz gline ali kaj podobnega. Ja, pa bolj vestno bom čebelarila!