Kiwano in črni koren

Foto: Tina g

V Lerlercu se dobi marsikaj in zadnjič sem kupila tole zadevo zgoraj. Gre za afriško kumarico ali kiwano (Cucumis metuliferus), ki je navznoter prav strupeno sluzasta, navzven pa izgleda kot vesoljski kokon z bodicami. Sadež oziroma zelenjava po okusu spominja na nekako mešanico med kumarico in kivijem, nekatere tudi na melono. Pravijo, da je njena domovina puščava Kalahari v Afriki, kjer si bušmani svojo žejo gasijo tudi s tem nam manj poznanim sadežem.

Foto: Tina g

O črnem korenu (Scorzonera hispanica) literature navajajo, da je nekoč bil poznan slovenskim kuharicam. In še več, na naših bolj osvetljenih gozdovih in vlažnih travnikih bojda, da raste tudi samoniklo. (Je potrebno povprašati Cortesota, kje bi ga lahko nabrali v naravi). Korene se navadno pobirajo pozno v jeseni ali zgodaj spomladi, saj tako kot pastinak prenesejo mraz. Kjer zem­lja čez zimo ni zmrz­nje­na, lah­ko ko­re­ne po­zi­mi spro­ti iz­ko­pa­va­mo.

Ko­re­ni­ni daje okus mleč­ni sok, zato ko­re­na ne sme­mo pre­lo­mi­ti in ra­ni­ti, si­cer se iz­ce­di dra­go­cen mle­ček. Lahko ga jemo neolupljenega, le s ščetko ga je potrebno dobro oprati. Ker je v njem gli­ko­zid inu­lin (tako kot tudi v topinamburju), ki vse­bu­je fruk­to­zo, je še po­sebno pri­me­ren za dia­be­ti­ke.

Vsekakor ga bomo posejali, prav tako tudi kozjo brado, ki mu je zelo podobna.